Zaključno poročilo

Rekreatur 08 se je začel že mnogo prej, kot pa smo dejansko startali. Začel se je 15. februarja, na plesu, kjer smo točno ob polnoči lahko oddali prijave. Ekipa Calvic se je prijavila kot peta, grosupeljski fantje, ki so se kolesarjenja tudi želeli udeležiti, pa so bili prepozni in se niso uvrstili na startno listo. Zato se je naši ekipi kot spremljevalec pridružil še Peter, kasneje pa še Vide, kar se je ob hudi uri na Podmeji izkazalo za našo veliko srečo.

Po predpripravah (rezervacija prenočišč, majice, treningi, študiranje trase, načrtovanje jedilnika, nakupi ¦) se je začelo s prologom v Črnomlju. Vse je potekalo zelo vzpodbudno, z veliko pozitivne energije in dobre volje, v uživaški vožnji, med opazovanjem okolice, z vmesnimi manjšimi postanki. Med 1. etapo so nam fantje pripravili tudi nepozabni piknik sredi Šentjerneja. Žal se je v drugi polovici 1. etape prelomilo – tik pred Podsredo je po klancu navzdol na predzadnjem ovinku padla naša Vika, podobno kot lani Lili. Potreben je bil prevoz v Brežiško bolnico, kjer je ostala nekaj dni na opazovanju. Poškodovala si je dve vratni vretenci in zobe. Vendar se ji kolesarjenje ni zamerilo, že razmišlja, da jo to še čaka. Za padec je bila kriva profesionalno popravljena cesta – med originalnim asfaltom in «fliko« je bil približno 2 cm visok rob z malo razpoke, kar je potegnilo Vikino kolo. Etapa je bila zaradi nesreče prekinjena, prekinjeno je bilo tudi naše javljanje na internetu.

Rekreatur smo sicer nadaljevali, a z grenkobo. Trasa je bila zelo lepa, čeprav orientacijsko zahtevna (slabe oznake ali nič oznak) in fizično bolj naporna kot lanska (kar nekaj višincev, kar nekaj klancev blizu 20%). Zato so se dogajali tudi čudezi. Posameznike, včasih pa kar cele ekipe, je tu pa tam »uzela magla«, potem pa so se nenadoma spet pojavili na drugem koncu. Tako se je največji čudez zgodil prav na najdaljšem in najbolj strmem vzponu (skoraj 15 km, vmes tudi nad 20%). Na poti iz Hrastnika proti Podmeji smo še v Hrastniku in malo ven prehiteli drugo ekipo, a glej ga, zlomka – ko sem vstopila v kočo, je v njej pri sosednji mizi sedela že skoraj vsa ekipa!!!

A ravno Podmeja nam je najbrž vsem ostala v najbolj prijetnem spominu. Calvice smo bile ena redkih ekip, ki smo v popolni postavi suhe prikolesarile na ta, najvišji vrh Rekreaturja, kakšno minutko za tem pa se je nebo odprlo in začelo izlivati, tudi stresati točo, vodo in kugle pa je sem in tja nosil močan veter. Iz koče praktično ni bilo mogoče stopiti. In v takšnih razmerah sta naša ekonoma, Peter in Vide, kuhala pašto. In ko sta jo skuhala, sta jo prinesla v kočo. Velik lonec in šop vilic. Malo pašte smo odstopili zdravnikom, ki so sedeli na peči in iz katerih čevljev je curljalo na tla. Jedli so iz pokrovke, iz kozarcev, iz roke, mi pa iz piskra, ko mladi pujski. Kakšni spageti!!!

Zunaj pa še vedno sodni dan. Tudi ta etapa je bila prekinjena. V Žalec smo se razvozili s kombiji. O kostumih na tej vožnji bo zgodovina molčala. Mogoče boste le kdaj od kakšne Calvice slišali kakšen nekontroliran vzdih, ki si ga ne boste mogli razložiti.

Od napovedane strašne zurke v Žalcu ni bilo nič. Muzikantu, ki naj bi nas zabaval, je toča razbila avto. Tako je od vsega težko pričakovanega večernega programa mogoče izluščiti le prvi večer, v Kanižarici, kjer smo se malo zavrteli, in pa čisto privatni zevnsko “krompirjev vecer” v Podčetrtku (Vide je za svoj rojstni dan podkuril pod loncem in pripravil svojo specialiteto).

Ob zaključkih etape so običajno le na hitro razglasili zmagovalko etape in vodečo ekipo v skupni razvrstitvi, potem pa »razlaz«. Podobno je bilo tudi na zaključku v Kranju.

Ekipa je bila spet cudovita – zagnane in dobrovoljne zenske, vodonosec Dusko, ki je v zadnjih dveh etapah po Vikinem padcu prevzel se vlogo srecke, hisnika ali decka za vse Peter in Vide – vsi smo svojo vlogo vestno opravljali do zadnjega trenutka. Le Vide nas je, zal, v nedeljo predcasno zapustil, ker je moral se v sluzbo. Nadomestil ga je Igi, ki nas je na koncu tudi potrpezljivo razvozil.

Tudi letos nas navijaci niso pustili na cedilu – udelezili so se prologa, na vrhu Semiskega klancka pa nas je spet razveselil soncek na asfaltu in navijaski napis (Tone ni mogel iz svoje koze, risanje po cesti je postala tradicija). Nekateri so nas pricakali tudi v Kranju.

Calvice se tudi letos s pocasno voznjo (za razliko od lani) nismo najbolje uvrscale:
- na prologu smo slabo taktizirale – prehitro smo zapustile kontrolno tocko in zato stale pred ciljem, kjer se nam je nabralo priblizno pol ure dodatnega casa,
- 1. etapo smo kljub Vikinemu padcu koncale prezgodaj za uvrstitev v povprecje,
- 2. etapo smo z ritmom prejsnjega dne po casu spet zakljucile mnogo prezgodaj, a ravno pravi trenutek, da smo na Podmejo prisle suhe pred nevihto,
- 3. etapo pa smo si tako kot druge ekipe privoscile dodaten daljsi postanek z okrepcilom izven kontrolne tocke, s cemer smo se po lestvici malo priblizale skupnemu povprecnemu casu.

Vsekakor smo zmagale, ker smo za razliko do kar nekaj ekip na lastni pogon kot zelo enotna ekipa prevozile vso pot.

Rojevajo se ze ideje za naslednje leto – o vec ekipah, o imenih (Calvice spremlja smola, zato se pod vprasaj postavlja tudi ime, ceprav nas druge ekipe spodbujajo, naj vztrajamo), o spremstvu (s prikolico?) ….

A za podrobnejse nacrte je se cas.

Pomembno je, da se Vika cim prej vrne med nas, da nas druzijo nevidne vezi in da smo se naprej pripravljeni delcek sebe deliti z drugimi.

Ursa