Kolesarjenje po dalmatinskih otokih

Prazniki so mimo, sledi obujanje spominov in posredovanje dozivetij potencialnim popotnikom. Povabljeni ste k ogledu foto albuma Dalmacija 2008. Ursa pa bo dodala se povzetek.

In tukaj je

S KOLESOM PO MORJU (26. 4. – 4. 5. 2008)

Verjames naslovu? Ne? Prav imas, saj tudi ne drzi. Ali pa ne cisto – s kolesom po otokih, med otoki, na morju, pa je bilo kolo na ladji. Morala sem si izmisliti malo nenavaden naslov. Mojca je namrec hudo ekspeditivna in me sisa pri opisovanju dogodivscin in poti, na naslov je pa pozabila! Vsaj nekje sem jo! Je pa tezko popisovati nekaj, o cemer se je nekdo ze razlil na papir. Zato – ce zelis dobiti pravo predstavo, kombiniraj Tonetov odlicni slikovni in graficni prikaz, Mojcino hudomusno in zacinjeno porocilo in posamezne izseke po mojem spominu.

Samo za zacetek: bolj ali manj nakljucno sestavljena druzba (verjetno vsak od nas ni poznal niti polovice udelezencev) se je odpravila na krizarjenje med otoki in kolesarjenje po njih.

BARKACA

V Trogir smo kljub najkasnejsemu startu zaradi jutranjih zamudnikov (greh se pove, gresnikov pa ne, dobili pa so svojo lekcijo) prispeli prvi. Osem nas je bilo, pridruzenih clanov Grosupeljskega kolesarskega drustva, h glavnini, zbrani okoli organizatorjev – Natase in Toma. Skupaj 20.

Vkrcavanje je potekalo po Dalmatinsko. Mojca bi temu rekla »lagano sportski«.

Ladja je bila od dalec res videti ladja, po prvem pohodu po njej pa sva jo z Dusanom prekrstila – postala je barkaca.

Podpalubje nama je razsirilo oci – kot ob pogledu na letosnje dohodninske napovedi. Takoj ob vstopu v kabino sva na glavo dobila zaveso na plehnati palcki. A je to kabina ali fuglovz? Kam das prtljago? Kam odlozis cote? Kako se obleces? Kako se umijes? Kako …. – nak, odpisi!

Najprej sva ven vrgla kos za smeti v velikosti 30 x 30 cm in pridobila cetrtino bivalne povrsine, takoj za kosem je nogo dobil stol v velikosti 40 x 40 cm – dobila sva celo dnevno sobo. Lahko sva zadihala. Nato sva imela plesne vaje – Dusan ven, jaz noter, obrat, jaz ven, Dusan noter, obrat, oba noter – to pa ne gre, ponovi vajo. Med plesom nama je nekako uspelo najnujnejse zloziti na polico pri nogah postelje in v »omaro« (umazano leseno kocko z nekaj polomljenimi obesalniki) in pod pograd stlaciti vecino prtljage. Dusan je svojo torbo nastanil na hodniku, preden je na to idejo prisel kdo od sopotnikov. Sledila je psihoterapija – vse je krasno, vse je lepo, vse je cisto, vse je uporabno, vse je NAJ, ne rabim nic drugega, ne rabim nic drugega, ne rabim nic drugega….

V kabino pred nama se je vselila Martka, cez cesto pa najblizja susedka Lidija in Pero.

Sledilo je se nalaganje koles – razkoracka ta dolgega mornarja (tako mu je rekla Mojca) med ladjo in pomolom, dvigni kolo, z vrha ladje ga ta mali mornar ali kdo od nasih fantov potegne gor, potem drvo na drvo, pa strik za zategnit in kolesa so bila parkirana.

Na drugi strani (a se temu rece proti premcu?) – glej, »plaga«: lezalniki za soncenje. Pa ti res razsvetlijo dan.

Pa posladkana predstavitev kapitana in posadke, kosilo (se civilno, nic ribjega, ampak kar okusno – slovensko nedeljsko kosilo) in izplutje.

KRIZEV POT

Sli smo na kolesarjenje, pa smo ze takoj po pristanku v Milni na Bracu razmisljali, kako bi se temu izognili, ker je bilo raztovarjanje in natovarjanje koles tako logisticno zahtevna operacija. In smo prepricali sami sebe in jo pes mahnili po ozji, na zacetku asfaltni in nato makedamski poti. Igor in Katja sta nam med tem obnovila zgodovino in znacilnosti otoka. Igor je morda imel trenutek slabosti in mu je trema zadrgnila jezik, Katja pa se je razpricala. Zaskrbelo me je, da morda kdo tudi od mene pricakuje taksno predstavitev Hvara.

Zacelo se je pri zrtvenem oltarju in med sprehodom v zgodovino so padla tudi namigovanja na zrtvovanje kaksnega izmed nas namesto ovcke. Ker smo se se premalo poznali in je bilo zrtev tezko izbrati, smo vsi preziveli in nadaljevali pot. Mimo ostevilcenih kapelic, s krizem na obe smeri, po vrocini in prahu. Ze prvi dan smo ugotovili, da ne znamo brati lokalnih kart, in smo dvakrat zasli (enkrat celo lezli cez barikade). Pa nam je le uspelo najti prekrasen zalivcek, v katerem so si posamezniki hitro umili noge, za kaj vec pa zaradi hladne vode in prve sramezljivosti ni bilo poguma.

BAKLJAV?

Za slavnostno prvo ladijsko vecerjo so bili oranzni morski sadezi v crnih lupinah, ki sva jih jedla celo midva, ceprav tovrstnih skoljk obicajno ne konzumirava. Po vecerji si je Martka (in se nekateri) privoscila baklavo, naslednje jutro pa nam je razlagala, da je ponoci izbruhala vso vecerjo z baklavo v red in zolcem. Na vsak nacin je za prisilno ciscenje krivila baklavo. Kljub temu si jo je privoscila se naslednji vecer v Vrboski in se naslednji na Korculi. Vsaka je bila boljsa, na njeno sreco pa po Korculi nismo vec naleteli na slascicarno.

LJUBAV JE BOL, A BOL JE NA BRACU

Na mnogih reklamah za hrvasko morje se kiti Zlatni rat – plaza v Bolu na Bracu. Mnogo lepsi pogled nanjo je z vrha Vidove gore, najvisjega vrha na Dalmatinskih otokih. Tja smo z Milne preko Sutivana in Supetra ter Nerezisća prikolesarili po prvi ucni uri skupinskega kolesarjenja (o cakanju v kriziscih) in po kar nekaj klanca pred odcepom proti vrhu. Od odcepa dalje pa po lepo asfaltirani cestici z ne prevec naklona po gozdicku do zasluzenega piva. Del skupine se je sicer ze prej napotil proti Bolu, del pa med spustom z vrha se proti Pustinji Blace. Zaradi tega je nasi skupini, ki je pred dogovorjenim casom prispela v Bol, sledila druga ucna ura: odgovorni smo bili za predvideno zamudo raziskovalne skupine, ki si zaradi tega niti drznila ni vec pomisliti na ogled samostana. Nasa skupina si je zato na racun mlecnozobega pristopa privoscila kaksno debelo. V straniscu restavracije, kjer smo pili pivo, pa sem si privoscila pravo malo javno kopel (luksuz v primerjavi s tistim na ladji) in opravila prvo (kasneje se je izkazalo, da tudi zadnjo) zehto.

ROKER V JELSI

Z Bola smo krenili proti Jelsi. Z Duskom sva pred vecerjo opravila mali obhod in obiskala Grgo – isti stari rocker, s se vec lasmi, vec kilami, se bolj okoren, se bolj pocasen, le mala iskrica v uckih je pokazala, da naju je vesel. Prepricala sva ga, da podaljsa delovnik, in obljubila, da po vecerji pripeljeva grupo.

In sva tudi jo. Pa smo malo popili, malo pocvekali, kaj malega kupili, in krenili tudi proti hotelu Mina, ki pa je bil skoraj hisa strahov in ne duha ne sluha o kaksni glasbi, kaj sele zurki. Sledila je le se baklava pri Siptarcku (ta druga, ta boljsa, brez nocnega bruhanja) in temna noc v podpalubju.

NIJE U SOLDIMA SVE

Sledil je najin dan. Z Dusanom sva bila zadolzena za kolesarjenje po Hvaru. Ze prejsnji vecer sva Natasi in Tomu predlagala nekaj variant poti od Jelse do Hvara (lazje in zahtevnejse) in pa, da se pot naprej nacrtuje drugace. Menila sva, da je na otokih se mnogo lepsega kolesarjenja kot od Sucuraja do Vrboske, vendar nama je bilo dano jasno vedeti, da je pot splanirana in ne bo odstopanj. Za velik dosezek sva ze stela, da je bilo prestavljeno prenocevanje (namesto vecerne selitve v Velo Luko, je bil sprejet predlog o prenocevanju v Hvaru).

Zjutraj smo pocasi ob obali krenili proti Vrboski. Komaj smo zavrteli noge, smo obstali in se poslikali na mosticku ter iz postelje vrgli Milenka, da nam je odprl svojo konobo, ponudil kapljico in odkantal in odbrenkal na svojo razglaseno kitaro. Dal nam je misliti – nije u soldima sve!

Kupili smo tudi nekaj olja. Marta je steklenico zavijala v anorak in nahrbtnik in razmisljala, kaj, ce pade. Potolazila sem jo, da je potem cisto vseeno, kaj bo z oljem, da je ona vaznejsa.

Sledila je za kofetarje nujno potrebna kava, pocasna vonja skozi gozdicek in nekdanje letovisce in ogled nudisticnega campa. Tu sva z Dusanom pred leti dozivela krajo denarnice, stik s policijo in prepir z osumljenimi. Denarnica se je ponoci cudezno znasla pod mojo malo blazinico, ki smo jo prej ob iskanju vsaj trikrat preobrnili. Sledil je tudi medsebojni obracun dirty gayev (naslednji dan je imel glavni osumljenec sljivo na oku). Ocitno akcija dolgoprstneza vsem ni bila vsec, pa so naredili tudi malo reda med sabo.

TUNEL

Na poti iz Vrboske so se nase kolesnice locile: majhna skupinica je krenila naravnost proti Staremu Gradu, vecina pa obrnila nazaj proti Vrboski in nato navzgor skozi Pitve proti tunelu.
Tudi Jelka je pogumno zagrizla v klanec. Ko smo se nakapljali pred tunelom (le pozadina z Jelko je malo zaostala), je iz tunela ravno prikolesarila kolesarka (z Dusanom sva Anjo celo poznala s tenisa). Povprasali smo jo, kaksna je pot. Obvezno je priporocila spremstvo avtomobila z lucmi, sicer pa zagrozila s polmetrskimi luzami in zagnala paniko, ker njenega spremljevalca se ni bilo iz tunela.

Dusan je rekel dve besedi z domacinom v avtu, ki je cakal na zeleno luc za vstop v tunel, in pristal je na spremljanje.

Poskakali smo na kolesa, prizgali lucke in se za avtom pognali v temo. Ja, v temo, ker nam avtomobilske luci niso prav nic pomagale, ker so bile prevec spredaj. No, kaj kmalu je to ugotovil tudi voznik – obstal je ob strani v tunelu in nas vse spustil mimo (nesrecnih 13). Dusan J., Igor, mladi Peter in Marija so zdivjali naprej, ostali pa smo pocasi vozili. Dusan je vpil za Petrom in Marijo, naj gresta pocasi, pa so jima noge cisto zdivjale. Tako sva z Martko (bili sva v prvih bojnih vrstah, da avtomobilske luci do naju sploh niso segle) kmalu izgubili stik z Marijino zadnjo lucko. Dobesedno tipali sva skozi temo. Luc na moji balanci demonstrativno ni gorela. V tem trenutku sva zaslisali tudi Anjin glas, ki je odmeval v tunelu, da sploh nisva mogli dolociti, do kod prihaja. Punca je sla pes v tunel, brez vseh luci, iskat svojega pajdasa! In potem – sklep, bum, skrip – in Martka:

»Eden je padel! Eden lezi na tleh! Pri nogah mi lezi, sploh se ne gane! Ne daje glasu! Kaj naj, kaj naj?!?«

Komaj sem ustavila in opozarjala nazaj, naj ustavijo. Na sreco je uspelo vsem. A cloveka smo pustili na tleh. Kocine so mi sle pokonci. Martka je pocasi odpeljala naprej, sledila sem ji. V temi tako nismo nic videli in tudi ne mogli pomagati. Pripeljal je tudi nas avtomobilski spremljevalec. Vidljivost je bila malenkost boljsa – zaznali sva malo luci od zadaj, spredaj se je luknja vecala in pocasi prepuscala malo svetlobe, a kalvarije se ni bilo konec – nasproti se je usula kolona vozil! Nestrpnez pred semaforjem se je navelical utripanja semaforja (kasneje smo ugotovili, da semafor utripa, dokler je nekdo v tunelu, in zeleno luc prizge sele, ko zazna, da so vsi avtomobili, ki so vstopili v tunel, tudi izstopili). Ocitno je mislil, da je semafor pokvarjen in je vdrl skozi rdeco v tunel, za njim pa vsi ostali. Stiskali smo se ob zid in nekako prepeljali na svetlo.

Na svetlem smo se presteli. Mladi Peter je krvavel iz usesa, potolcen je bil tudi po drugi rami – med divjanjem skozi tunel, ki tudi rahlo zavije, predvsem pa je vsekan v zivo skalo in stene niso prav nic lepo obdelane, je zadel v izbocenje, vrglo pa ga je tudi na drugo stran. Martka je ugotovila, da je rahlo odrgnjena po roki in da je padla sama. Pred njo ni padel nihce, tudi med noge ji ni padel nihce, temvec za njo, njen nahrbtnik s prtljaznika. Pobral ga je veliki Peter – Bizjakov (olje je prezivelo), nekdo je nasel tudi njena ocala.

Trije so se pod vtisom grozljive izkusnje iz tunela odlocili, da se takoj vrnejo. Tudi razgled ni bil tako lep, kot bi bil sicer. Dogovorili so se z avtomobilistom pred tunelom, da vozijo pred njim, da jim lahko sveti. Kasneje so pripovedovali, da je bila voznja cisto nekaj drugega kot v prvo smer.

Poklicali smo tudi pozadino, da bi jim predlagali, kako naj se lotijo prehoda skozi tunel, pa smo bili ze prepozni. So ze poskusali, brez avtomobilskih luci, se obrnili in se vrnili.

SVETA NEDELJA

Ostali smo nadaljevali. Strm spust po nekaj serpentinah (ne razmisljaj, kako se bomo vracali!), nato krasna razgledna pot nad morjem proti Sveti Nedelji. Tu je sele bil spust! Do pecin in bucanja morja. A kaj, ko v vsem kraju ni bifeja!!! Ob vseh teh apartmajih se trgovine ni! Marjan je bil cisto obupan – kako bo vozil, ce ni piva!

Marjan, na vodo bo treba. Razdelili smo si nekaj cokoladic in pomaranc in zagrizli nazaj v hrib. Sta se mora, nije tezko! Lepo smo ga prepeljali (no, ja, malo smo ze svicali) in pocasi proti tunelu.

Vmes je Dusku crknjot zajla – saltunge. A Dusko je zajlo pac lepo zamenjal. V torbi na kolesu je pametno vozil marsikaj. Mici ga je v svojem potopisu sicer obdolzila, da se je malo delal, da kaj popravlja, samo zato, da preizkusa svoje orodje, a priznati je treba, da je moral kdaj tudi cisto zares mazati roke.

Povratek skozi tunel je bil milina. Izkusnje so naredile svoje. Dogovor z domacinom, njegova voznja za nami z dolgimi lucmi, moja lucka, ki se je sedaj odlocila, da bo delala in je v prvi vrsti zelo prav prisla (ceprav dolge luci zadaj so spredaj delovale samo kot meglenke), in ze sonce na drugi strani.

Sledil je spust. Oglasili pa so se zelodcki. V Pitvah smo poskusali sreco v znani konobi, ki pa je bila zaprta. Odlocili smo se za nadaljevanje do Starega Grada in kosilo tam. Res lepa pot skozi Vrsnik in Svirce nam ni potesila lakote. V Starem Gradu smo najprej povprasali po gostilni.

STARI MLIN

Ja, pac povprasas domacine in sledis nasvetu. In smo nasli tisti Stari mlin. Sicer lep vrt, a zlozene mize in stoli, zaprti soncniki. Pa smo se le tako dolgo vrteli po vrtu, da smo naleteli na zivo duso in povprasali, kaksne so moznosti za kosilo. Nastel je nekaj rib, jih tudi pokazal, in odlocitev je padla – jedli bomo tu, ceprav nas je bilo malo strah, kako dolgo bo vse skupaj trajalo. Kaksen pomislek se je le pojavil zaradi moznosti tretje ucne ure na racun kaksne zamude. Predvsem pa smo bili tudi zelo lacni.

Fantje so si dali kar nekaj dela tudi z velikim soncnikom. Po nekaj poskusih in pregovarjanju gospodarja, ki je vztrajal, da »nije jos u pogonu«, je odpiranje le uspelo. Sledilo je se prestavljanje miz in stolov in Marjan je koncno lahko za vrat zagrabil tako tezko zasluzeno pivo. Seveda ni ostal sam.

Njam, njam, kako smo kapljali maslinovo ulje, tunkali kruh, lizali prste! Kaksni spageti s hobotnico in kaprami, kaksni lignji na zaru, kaksne trilje! In vse nas je castila Martka, ki je nasla cel kup razlogov za to: padec brez posledic, celo olje, nahrbtnik in ocala, vesela novica iz domacih logov in nihce ji ni umrl med nogami!

Kasneje smo izvedeli, da je pred nami na istem mestu kosila se ena nasa skupinica.

Ampak spet klanec. Lepo speljan cez hrib. Marjan je imel prebavne tezave, pa je malo zaostajal, pocasi pa smo vsi prigurali na vrh. Sledilo je fotkanje za nasega sponzorja Imergas, a zal slika ni prispela do njega. Pa cvek z oskrbnikoma. Sem namrec s kolesom redno prihajata dva dobra Marjanova znanca in Marjan je za naslednjic obljubil tudi svoj prihod.

In kako je potem letelo – najprej sicer se malo gori in doli po planoti, potem pa dol, dol, dol, s prelepim pogledom, v Hvar! In nismo zamudili.

Rekla bi, da je bila Hvarska etapa kraljevska. Vsaj zame.

JELKIN ROJSTNI DAN

Vecer in noc smo preziveli v Hvaru. Nekateri, tisti s krajsimi etapami, so se povzpeli se na trdnjavo. Sladoled pa smo zamudili. Tudi Hvar ocitno se ni bil cisto »u pogonu«.

Naslednji dan se je vreme pokvarilo. Mljet je bil cista pobozna zelja, se izkrcavanje v Veli Luki je bilo nemogoce (jugo). Zato smo se izkrcali v Prigorici. Nad nami so plavali temni oblaki. Tone je tako kot prejsnja dneva premeril razdalje in visine in prevzel komando: kolesarjenje je bilo priporocljivo le za tiste, ki so bili pot sposobni prepeljati v treh urah, ostale bi lahko zalotil dez.

Vecina nas je le zajahala in dirkali smo cez Korculo. Izkazal se je Dusan (ne moj, tisti, ki pase k Nives), ki je vso pot uprizoril pobeg. Tu pa tam se je malo vrnil, ker mu je bilo spredaj dolgcas. A ni dolgo trpel nasega dihanja za ovratnik. Ne vem, kaksen doping je zauzil tisto jutro, ali pa je Nives uporabila katerega od cudeznih prijemov iz se bolj cudeznih fotokopij (samo za zenske oci) – cudeznih zato, ker jih nihce od nas se ni videl v zivo.

Vmes nas je doletelo ze nekaj opozorilnih kapelj, a imeli smo sreco. Nebo se je cisto zjokalo ravno, ko smo prispeli v Korculo.

V dezju smo poskusili opraviti se ogled mesta, pa smo sklenili, da to prepustimo za naslednji dan. Vreme je bilo tako ali tako napovedano tako, da smo na Mljet lahko pozabili (tokrat uradno zaradi bure).

Sicer smo zaslisali tudi sosednjo ladjo, ki na svoji poti do Visa ni dozivela ne juga ne burje (ocitno sta jugo in burja visela le nad naso barko), a tudi to ni pomagalo, da bi nas kljun obrnili proti Mljetu.

Vecer pa se je razvil v zur tedna. Jelka je med krizarjenjem srecala Abrahama. Ocitno te ta najde prav povsod. Papa, pupa, poja… Visek vecera pa je bil Strop – dalmatinska klapa z misico Balkana (fantje so poslusali z ocmi) in malo slabso kopijo Toseja Proeskega (njen mozicek, ki pa je tudi povzrocil nekaj vzdihovanja zenskih src) je zavzela barkaco in Jelki v cast napolnila »salon« s pravimi notami. Glasbeno idilo je motila le Mici, ki se je z vseh strani trudila poslikati izvajalce, pa ne vem, ali je bolj slikala pevko ali kontrabasista.

Sledil je ples – ples v vseh mogocih oblikah: na ladji, na kopnem, v dezju, pod streho, po nogah, po rokah, v parih (le kombinacije moski – moski ni bilo videti), skupinsko… Nastopala je tudi Mis Hernija (Mici z bolecinami v krizu) in se izkazala z izraznim plesom. Kaj bi sele bilo, ce je ne bi mucil kriz. Vsak poskus posnemanja je bil neuspesen.

GOSTOLJUBLJE NA KORCULI

Jutro je bilo primerno prebedelemu veceru in vremenu. Leno in pocasno. Popestrila ga je sicer Nives, ki je ta dan imela rojstni dan, zato smo ji ze pri zajtrku zahrescali »vse najboljse« (nasi jutranji glasovi res ne zasluzijo kasnega lepsega izraza).

Nato se je se malo zlilo. Zato smo vrgli karte. Ko pa se je razvedrilo, smo krenili v mesto. Sledila je obvezna baklava (ta tretja, ta najboljsa) in sladoled. Med ogledom nas je zahakljal ostir na vrhu stopnic in ze smo cvekali. Ugotovili smo, da je bila pred nami tam ze Martka, in se z njo tam tudi dobili. Dogovorili smo se za kosilo.

Mesto smo si ogledali okoli in okoli, po dolgem in pocez. Pa je le odbila ena, da smo docakali kosilo. A ostirja nikjer, pogrnjene mize nikjer – le naspicena Grozilda, ki je drugim gostom izpod kroznika vlekla mizo, da jo je prestavila, enega nagnala od njegove mize, nas pa zacela nadirati, zakaj si ne postavimo miz in stolov, in se nesramno vtaknila v nase »muze«. Celo Jelki je prekipelo in ni bilo treba veliko, da smo se lepo obrnili in sli in Grozildo prepustili lastnemu godrnjanju.

In izplacalo se je. V preizkuseni restavraciji, kjer je nekaj nasih kosilo ze prejsnji dan, smo v prijetnem okolju in ob prijazni postrezbi pojedli prav okusne morske dobrote in jih poplaknili z rdecim (za nekatere presladkim, za nekatere pa prav zato dobrim) vinom.

Zvecer nas je posladkala Nives, a kazala se je tudi prezuriranost prejsnjega vecera.

ZIVEL ENA MAJ!

Naslednji dan je rojstni dan imela Katja. Tako se je odlocila, da bi malo pozivela dan. Pa jo je vse skupaj samo drago stalo (runda je le runda), za darilo se pa se potrudili nismo.

In neverjetno, toda resnicno. Zjutraj nam je uspelo izpluti. Tokrat nam je sicer grozila tranmontana in izkrcavanje v Orebiću je bilo zivljenjsko tveganje, tudi zaradi tega, ker tam pristajajo trajekti.

Kapitan je znal zelo dobro izracunati, kdaj moramo izpluti, da smo v Orebiću med izkrcavanjem res videli blizajoci trajekt, sama plovba do tja pa je pomenila le nekaj pihanja in guganja. Se celo susedka Lidija, ki je bila verjetno med bolj obcutljivimi na zibanje, je plovbo lepo prenesla.

S kolesi smo zavili proti Podobućam. V spominu imam, da naj bi bila to najstarejsa ribiska vas v Evropi. Vsaj kot tako so nama jo opisovali domacini pred leti, ko sva prvic brcala po Peljescu. Sem pa letos presurfala po internetu na to temo, a nisem bila uspesna. Tudi Ines iz domace konobe je prvic slisala, da zivi v najstarejsi ribiski vasi. Tako samo Bog ve, koliko je takih najstarejsih ribiskih vasi v Evropi.

Gotovo pa je vasica videti kot zadnja vas na svetu. Sicer so hise vecinoma lepo obnovljene, pot naprej pa vodi le kot pespot v hrib. Ce zelis spociti duso, jo gotovo lahko spocijes v tej vasi.

Iz Podobuć smo se vrnili v Orebić in kolesarili ob obali, nato pa cez hrib v Loviste. Na vrhu hriba smo opazovali domacine, ki so vrteli pujska ali se mastili z drugimi dobrotami. Imajo navado, da 1. maj proslavijo s pohodom na najvisji vrh (Sv. Ilija), pogrnejo odejice in piknikirajo, kot vidis samo se v filmih. Tisti z malo manj volje piknik naredijo kar ob cesti, pa nam je malo disalo pod nos.

V Lovistu smo se na naso barkaco vkrcali preko stare plehnate ladje. Sledilo je kratko lispanje – oblacili smo se v rdece barve. Tudi prvomajske gate so prisle do izraza.

In smo krenili. Kam? Nihce ni vedel kam. Organizatorja sta ostala skrivnostna in sta molcala kot ribi. Kaksnega pravega sestanka na temo nacrtovanja poti na ladji se nismo imeli. Kaj zelo se pa s tem tudi nismo ukvarjali. Prepustili smo se soncu in vetru na nasi »plagi« in uzivali v redkih trenutkih brezdelja (brez kolesa in brez jedilnega pribora, brez glazka bi pa ze tezko rekli za vse).

BIG BROTHER

In pristali smo na Bracu. Sucuraj je torej le bil pozabljen. Juhuuu! Obetala se nam je mnogo lepsa pot po Bracu – kljub prevozenemu prvemu dnevu nam je ostalo se nekaj neraziskanih poti in krajev.

In izplacalo se je. Spust do Pucisća bo sicer Lidiji ostal v ne prevec prijetnem spominu, saj so ji zatajile zavore. Pa se je Dusan spet »malo delal« in jih je zamenjal. Pucisće pa je res lep kraj, s hisami s kamnitimi strehami. Pozna se tudi, da je v tem kraju kamnoseska sola. Na vsakem koraku lahko opazis kaksno kamnito umetelnost.

Tudi kar zahtevna in razgibana pot nad morjem naprej proti Sutivanu je nudila krasne razglede. Tako zeleno kopanje je bilo sicer tezko dostopno, a najbolj trmastim posameznikom je po kosilu v gostilni, ki »isto tako nije bila jos u pogonu» in je bila odprta samo za nas, kar nas je stalo dodatnih 100 kun, uspelo najti koticek za izlezavanje.

Vso pot nazaj sem prekolesarila na Dusanovem kolesu, ker je imel Dusko dovolj skrtanja mojega kolesa. Odlocil se je, da mu bo naredil konec. Ne vem, kolikokrat sva se ustavila, ne vem, kolikokrat je vijake privijal in odvijal, ne vem, kaj je se vse pocel, ampak kolo je se zmeraj skrtalo in ostala sem z omejenim repertoarjem prestav.

Zvecer smo hecali kapitana, da ima rojstni dan. Pa namigov ni hotel razmeti. Kar naenkrat je bila ladja polna cloveckov, rojenih v zimskih mesecih (v trenutku je bila preplavljena s strelci).

Delali pa smo nacrte za naslednji dan.

Padla je zelja: pojdimo v Omis in zavijmo v kanjon reke Cetinje.

Padla je komanda: Solta je nacrtovana, gremo na Solto.

Padlo je se nekaj uzaljenih besed. Slaba volja se je vlekla se s prejsnjega vecera – kapitan je ocitno najprej dobil navodilo, naj pluje v Sucuraj, pa je bila pot v zadnjem trenutku spremenjena (ali »skenslana na ne vem cigavo zeljo«, kot se je izrazil Tomo). Podlozniki (pridruzeni clani v razsirjeni sestavi) smo prevzeli oblast nad barkaco in podjarmili gospodarje (organizatorje). Zgodil se je upor na ladji Bounty ali resnicnosti sov Big brother.

Odlocila je kapitanova arbitraza po sistemu »volk sit, koza cela«: gremo v kanjon (le del poti) in potem na Solto.

Tako je tudi bilo. Obveljala je zdrava pamet, poskusilo se je zadovoljiti vsem zeljam in ne zgolj na silo izpolniti plan. In vsi smo bili zadovoljni. Nekateri so videli se del, za katerega drugace se vedeli ne bi. Kanjon bi sicer se bolj prisel do izraza, ce bi ga lahko obvozili, vendar za vse ni bilo dovolj casa. In obveljala je nacrtovana pot: zadnje kolesarjenje je bilo po Solti.

Prenocili smo v zalivu, kjer so se nekateri se zadnjic okopali. V tem je bil Dusan (spet tisti, ki pase k Nives) gotovo prvak. Susedka pa je v vodo skocila kar v kolesarskem dresu. Da je ne bi zeblo. In da je prihranila nekaj pranja.

V nas so se zaceli plaziti cudni obcutki. A je res ze konec? Gremo res ze domov?

Mici je ze zvecer vse spokala. Odpravila se je zgodaj spat, vendar ji ni ravno najbolj uspevalo, ker smo bili v salonu preglasni. Prisla je narediti red in nas nagnala spat, ces, kaj se mucimo zurat, ce ne gre. Pocasi smo res zaceli izginjati v podpalubje.

MASLINOVO ULJE

Jutro je bilo prekrasno. Pot do Trogirja prekratka, izkrcavanje pa sila razvleceno s strasno pomembnimi izrazi na facah najzasluznejsih za vso dogodivscino. Sledilo je tudi kruto soocenje s popito tekocino in tanjsanje denarnic na racun crtic, ki so se v bloku na sanku vztrajno nabirale vso pot. Najzahtevnejse opravilo pa je gotovo bilo prelitje maslinovega ulja, ki ga je kapitan organiziral ze na Korculi, pa vse do slovesa ni bilo moznosti razdeliti ga narocnikom. Pa je nekako uspelo tudi to.

SLOVO

In sledilo je slovo od posadke. Kuhar Sime, ki je tako spretno in okusno pripravljal morske dobrote, se je sramezljivo skril v svojo kabino in ni ga bilo na spregled. Ostali clani so se rokovali in poljubljali – nekateri z vsemi, nekateri le z najbolj krotkimi, tisti, ki so se kapitanu najbolj priljubili, pa so bili delezni celo njegovega darila (steklenice ali dveh domacega vina ali morda se cesa). Za tiste, ki smo med potjo prevec razmisljali s svojo glavo, je stisk roke zadoscal.

Sledilo je kupckanje po avtomobilih in pot proti domu. Nacrtovan (naknadno, ne po prvem planu) je bil se skupni postanek v Nerajcu in jagenjcek za poslovilno kosilo, a zal, so nam veliki duhovi to preprecili. Tunel Sveti Rok je naredil selekcijo – »Bosanci« smo z avtoceste zavili na pot cez Obrovac, po kateri smo pred dvema letoma kolesarili proti Dubrovniku, in se tako izognili gneci ter pridobili neverjetno debelo uro in pol casa, kar si ob izvozu se mislili nismo. Tako se je jagenjcek ze krepko polegel v nasih zelodcih, ko je na kosilo prispela posadka naslednjega avtomobila, drugi pa so bili se zadaj.

Pravega slovesa tako niti ni bilo. In niti ni potrebno. Ce zelis obdrzati stike, slovo nima posebnega pomena, za razvijanje pa je moznosti se pa se – prva ze na dan mladosti v Micini reziji. Malo smo si se pomailali, vsi pa smo bili delezni Tonetove dokumentacije in Micinih kosckov opisa dogajanj (sem jo ze prehitela).

OBCUTKI?

Ni pomembna kabina, ni pomemben tus, niti ne jugo, burja ali tranmontana, ni pomemben plan, niti ali si podloznik ali gospodar – pomembni so koscki, ki jih je vsak od nas po svoje vlozil v cudovitih 9 dni. Spet nekaj, kar se spominjas z veseljem.

Jelka, kje bomo naslednjic praznovali tvoj rojstni dan?

Ursa

Maj 2008