Kolesarjenje po Bosni (od 19.5.2007 do 25.5.2007)

Povest o tem, kako je osem ljudi prekolesarilo Bosno, spoznalo da je zeja vecja od domotozja in da skok v vodo z mostu v Mostarju ni vreden petindvajsetih evrov.
 
 

Celotna galerija

19.5.2007: Grosuplje – Janja Gora

Dolzina: 159,30 km
Visina: 1635 m
Povprecna hitrost: 20,4 km/h
Cas voznje: 7 h 49 min
 

7.30 – uradni start kolesarjenja po Bosni z glavnim ciljem v Mostarju. Zberejo se Pero – vodja puta, Lidija, Ivo, Irena, Marta in Blaz. V popolni bojni opremi, nalozeni – eni bolj, drugi manj. Na startu se pridruzijo se drugi kolesarski nadobudnezi, ki se napotijo v Metliko. Naju z Dusanom ni, pridruziva se na Dvoru, do koder sva iz Ljubljane prikolesarila prejsnje popoldne. Vsem se mudi, adrenalin deluje – uboga Helena, namenjena v Metliko, komaj zvrne kavo vase, pa ze dirjamo dalje.

Pot je sprva znana vsem (vinska vigred, pa se del lanske poti proti Dubrovniku). Blaz svojo prvo »pihne« kar na Crmosnjiskem klancu. Ubogega kolesarja, ki se muci s prazno gumo, nazene na sonce: »Pejt flikat na sonce, tam bo bolj prjel!«.

V Crnomlju Dusan kupi slovensko zastavo in jo pritrdi zadaj na torbo.

Potem pot postaja bolj tuja. V Vinici se pred trgovino na plocniku najemo sendvicev, kmalu pa nam je vsem zal. Ustavimo se pri Ivovem sodelavcu, kjer nam postrezejo z belokranjsko pogaco in vinom. Marta zavzame polozaj, ki ga se nekaj casa ne bo – flik v lezalnik. O, pa pase, ze sedaj, kaj sele pride…

Pa naprej, cez mejo, skozi neznane hrvaske kraje. Videti so vedno bolj zapusceni. Za vsako hiso so psi vedno bolj glasni. Lidija in Pero sta ta del ze prekolesarila, zato razlagata: «Zdaj bo pa tu malo gor, pa malo dol, pa takole…«.

Blaz pozdravlja Groblje. Malo pred Plaskim si privoscimo prvo pivo preko meje. Kljub mrazu je zeja huda.

In prvi dnevni cilj: Janja Gora. Raztegnjena vas, z zapuscenimi hisami, srecamo le nekaj starejsih zensk. Ko ze skoraj obupamo (»A ni ze konec vasi?«), veselje na cesti in nasih obrazih – glej tablo: APARTMANI!

Zavijemo malo s ceste in dozivimo prisrcen sprejem »gazde« Damirja in njegovega naslednika Danijela. Kako se nam sele usta raztegnejo, ko stopimo v prenovljeno kmecko hisico z vrocim »gasperjem«. Toplo je tudi v veliki novi hisi! Razporedimo se po sobah in kuhinji (s tem pridobimo se eno spalnico), oblecemo v svecano toaleto (I FEEL SLOVENIA – Blazeva »kreacija«), zvrnemo rakijo, poplaknemo s pivom ali dvema in se najemo teletine izpod peke s korenjem in krompirjem, ki ga bo Irena sanjala se vso nadaljnjo pot. Pa meso na zaru! Pojedina za bogove, prijaznost pa se kar narasca – zjutraj obljubita celo zajtrk! S polnimi trebuhi popadamo (Pero se vzdihne: »Za jutri ze FEEL DELO…«) in spimo kot angelcki.

20.5.2007: Janja Gora – Bosanski Petrovac

Dolzina: 133,74 km
Visina: 1585 m
Povprecna hitrost: 18,4 km/h
Cas voznje:7 h 17 min

Zajtrk je res na mizi, kavica disi. Med zajtrkom naredimo nacrt: danes delamo misice! Torej nobenega bezljanja. Nas bo pa danes ves dan gledal Big Brother (Blaz na hrbtu nosi njegovo oko).

Rahel dez nas malo prestrasi. Damir nam pred odhodom se svetuje: »Nikad ne smijes svih jaja staviti v isto kosaro.«. Nato po slovesu in nacrtih po ponovnem snidenju krenemo.

Marta skripa – pa ne kosti, pa ne zobje (tako mraz spet ni) – »saltunge«! Dusko nastela, gremo dalje. Ze za zacetek v hrib. Jutro je hladno, pokrajina se bolj pusta, vasi se bolj prazne, nove hiske samevajo, se vedno srecujemo samo »crne mame«. Vmes pri vodnjaku natocimo naravno mineralno vodo. Psi postajajo vedno bolj tiho. Kmalu vidimo prve rakete, strlece v nebo. Ivo pa si privosci salo in mami, ki po klancu navzdol s hrbtom proti cesti »cupka« travo, nakaze brco v rito.

Cez Plitvice, kjer pomalicamo zadnje domace hlebcke (babi Malci, Dusko transport) in se napijemo.

Cez mejo brez zapletov. Na nasprotni strani (iz BIH) izstopi Janez (kranjcan), pa se se malo pohecamo. Srecamo kar nekaj Slovencev – kot kaze, res hodijo po nakupih v Bosno.

»Mi smo iz Slovenije!!!«, se dere Blaz skozi bosanske vasi.

V Bihaću kljub sprasevanju zgresimo slapove. Privoscimo si prve cevape in pleskavice. MLJAC. Kar padejo v zakelj. In prva prava kafica. Iz fildzana.

Nadaljujemo pot mimo avtopralnic, vulkanizerjev in stavnic. Se bifejev ni, kot se spodobi. Razsuta »kuća« z mizo in tremi stoli in vaskimi posebnezi. Pa klanci. Celo dva kolesarja srecamo, ko divjata navzdol. Mi pa gor, gor, gor… Pero ze cuti koleno.

Potem pa crn tunel. Cisto crn. Tema. Dusan gre naprej pogledat, kako zgleda. Ostali usekajo za njim. Jaz iscem lucko po torbi. Slepa ko kura. Pero prizge svojo zadaj in me caka. Hrumi, prihaja kamion! Kriza. Strah me je, Perota se bolj. Stisneva se k zidu, cisto s ceste ne morem, ker ne morem z eno roko prestaviti svoje nalozene mule. Kamion odhrumi mimo. Huuuu. Oddahnem si, Pero se bolj. Nataknem brlivko na glavo in odtavava iz tunela. Ej, Pero, hvala, pivo se pade.

Koncno Bosanski Petrovac in MOTEL 9. Natakar po mnenju nekaterih na videz kot Silvo Plut, sicer pa obvlada zadevo. Sam je za vsa opravila, pa kljub vsemu nasmejan. Je pa res vse na polako. Po domaci pizzi Blazu povijemo zapestje in zadrnjohamo.

21.5.2007: Bosanski Petrovac – Bugojno

Dolzina: 147,34 km
Visina: 1335 m
Povprecna hitrost: 20,9 km/h
Cas voznje: 7 h 4 min

Vse na polako se se bolj potrdi naslednje jutro. Mi bi zjutraj palacinke. Po 2, po 3, po 4, po 6 (najvec jaz). Natakar (nocni, ne Silvo) se sicer se nekako nasmiha, kuharica pa zavija z ocmi. In tudi kaznuje nase izmisljevanje – kaj res ne moremo navadnih omlet ali pa kar samo jajc?! Na palacinke cakamo celo uro. Specejo jih 3 porcije, prinesejo mrzle. Potem pecejo se ostale porcije, na mizi so spet mrzle. Organizacije tokrat ni za pohvalit. Koncno se najemo in krenemo.

Sonce je, topleje je. Spet tolcemo klance (Marta pravi: »…kot zaporniki…«). S polja z desne strani nas napadejo ovcarski psi. Trije startajo proti nam. Ta dam, ta dam, ta dam…

»Prtisen!!!«

»Kam, hudica, ce je klanec!«

Uh, na sreco obupajo, ko pridejo blize in ugotovijo, da le nismo ovce. Tik pred cesto se ustavijo.

Potem divji spust v Kljuc. O, to pa je nekaj za nase noge. In v Kljucu burek, krofek, kavica … Pred trgovino drobizke stresemo deklicu, ki je vsa srecna, ker je ucitelju umrla mama. Tako ni pouka. Nasa sreca pa ni za dolgo: ce prides dol, moras spet gor.

Pero se muci. Pulz ima v nebesih. Dokler ga Dusko pred tunelom med pocitkom skoraj ne pohodi. Kasneje koncno polozi svojo »nagazno« mino in mu odleze. Na ta racun smo kasneje delezni runde. Tiste prave mine srecujemo ze cel dan – vsaj opozorila, blize ne hodimo.

V Jajcu se poslikamo nad slapovi in se v upanju, da nam bo slo bolje, najemo telecjih misićev (malo so sumljivo kisli – upamo, da nas ne bo pognalo). Pa si lahko pomagamo le s svojimi misići. In teramo dalje. Blaza klanci prav nic ne skrbijo. Pravi, da je zraven njegovega kolesa »se tooolk placa za pes it«. Pa ni potrebe.

Skozi Donji Vakuf – skozi Teksas. Kraj res zgleda kot kulisa za western. Domacini nam ploskajo, otroci so navduseni (»Ko ce brze?!«). Vse je polno potepuskih psov. In glej, zlomka, prehiti nas kolesar. Pravi, s specialko (na hrenovki) in celo celado (rdeco, ko bubamara). Dusko se ne da. Pozene svojo klobaso in kljub temu, da je nalozen, pade mimo njega (»Ti pa mene ze ne bos!«). Pa stece beseda. Kolesar se ne more nacuditi nasi norosti. Potem nas zapusti, a se kasneje tik pred nocnim pocitkom spet srecamo in pomahamo.

Tudi tokrat se nastanimo v motelu. Motel HEKO. Najprej pivo (tisto, za Perovo mino). Potem Ivo pove zgodbico o »secenih k….«. Nekaj na to temo doda Blaz. Ne eno ne drugo tu ni za ponovit.

Vselimo se v prave apartmaje, pred kopalnico nas cakajo copati. Bolje bi sicer bilo, ce bi nas cakala topla voda. Nismo je vsi delezni. Tu je se povsod sistem na bojler, ki pa seveda ni prizgan, ce te ne pricakujejo. Zato je tusiranje za nekatere kratko in bolj hladno.

Motel pa je celo informatiziran – mozen je dostop na internet. Ivo se priklopi na forum in se v zivo javi iz Bosne (med potjo je stalno na telefonski zvezi s prijatelji Prekmurci, ki nase dogodivscine sproti objavljajo). Nekaj malega dodam sama.

Postrezba pa je sploh vrhunska. Natakar ljubi svoj posel in se res potrudi. Ne nalivas si sam piva, nisi postrezen preko mize. Za vsako prineseno hrano in pijaco v kozarec na mizi vtakne racun. Vecerjamo spet meso (ispod saca in raznjice), odlicno sobsko solato, Irena pa dobi celo svoj krompir. Tudi palacinke na koncu padejo. In potem tudi oke.

22.5.2007: Bugojno – Mostar

Dolzina: 124,17 km
Visina: 920 m
Povprecna hitrost: 20 km/h
Cas voznje: 6h 14 min

Brez mocnega zajtrka ne gre. Tokrat zaradi slabih izkusenj ostanemo na ponudbi kuhinje in si ne izmisljujemo s palacinkami. Pojemo hrenovke (prave, ne napihnjenih, na katerih se sicer nekateri vozijo) in jajca. Palacinke bomo ze se kasneje.

Pa zajahamo kolesa. Kam? Ja, gor, kam pa! Na Makljen. Pero nas strasi – tega klanca njegovi znanci s hrenovkami niso prevozili, ne da bi sestopili. 1123 m!

Mi ga potolcemo! In trud je poplacan – na vrhu dozivimo prvo toceno pivo v Bosni, in to celo veliko! In Ivo v vikend akciji – ha, ha. Zavije se v »cajteng«, da popivna pot in se da na razprodajo. Kar poglej sliko, pa bo jasno, kaj je s tem misljeno.

Zdaj pa res balzam – dol, dol, dol….(no ja, to pomeni, da so vmes krajsi vzponi, ki smo se jih ze navadili in niso omembe vredni). Vmes se malo bolj pozenemo. Zbirajo se crni oblaki, ze kaplja. Pa pobegnemo. Do Jablanice. Tu so zdaj palacinke spet aktualne. Vmes Blaz razlozi vso filozofijo kolesarjenja: »Cisto preprosto – iz glave gre v noge. Ce imas v glavi poslihtan, te bodo tudi noge ubogale.«. In tisti, ki kolesari, se posebej, ce takole nalozen kolovrati po svetu in ne ve, kaj ga caka, bo pritrdil, da je to res.

Ogledamo si tudi stari poruseni most cez Neretvo. Se vedno pretresljivo. »Ranjenike ne smijemo ostaviti.«

In malo naprej ima Ivo defekt (prvi). Fantje menjajo gumo, punce se oblacimo, prekrivamo torbe. Crni oblaki se zgrinjajo z vseh koncev. O, hudica, kaj bo res dezevalo?

Ne, ne bo, ne dezuje – LIJE!!!

Ampak sreca je na strani pogumnih – tik preden se nebo razjoka, zagledamo pokrito betonsko ploscad, z nesteto stebri. Pero se danes pravi, da tudi na tablaskih turah ni videl tako hitrega sprinta po makadamu, kot mi dirkamo proti ploscadi. In pobegnemo, tudi tokrat. Marija, jutri se ti zahvalimo.

Toda pobeg ni popoln: veter z ene strani, voda z njim (ja, voda, ne dez – res lije), mi s kolesi na drugo stran. Potem nazaj – tako kot zapiha veter, tako nas poliva. Skrivamo se za stebri, oblacimo se, na cevlje natikamo vrecke. Spar, Tus, brez napisa, modre, bele – samo da drzi vodo. Celade smo sneli prehitro – prav bi nam prisle, ker pada tudi sodrga.

Umirja se le pocasi. Gledamo v nebo. Se pocakamo? Gremo? Tamle se jasni. Tamle prihajajo novi crni oblaki.

Ajde! Gremo, pa kar bo, bo. Na sreco se vedno dol, dol… (v anorakih bi zakuhali), ampak pazljivo, cesta je mokra. In res dez odneha. Celo ustavimo se in slecemo antidezne pripomocke. Blaz se jezi: »Kje sem pustil brezrokavnik? Kje, hudica, sem ga pozabil?!«.

Dusan ga miri, preprican je, da ga je po pomoti pobasal on. Oba brskata in grebeta po torbah – brezrokavnika ni. Odlocimo se, da gremo naprej. Blaz se skloni, da zapne torbo – ja, Blazek, kaj pa kuka s tvojega hrbta? Brezrokavnik, zvit v hrbtnem zepu…

In potem nas glavni cilj: MOSTAR. Tu smo. Mimo rusevin zapeljemo naravnost v stari del (po hrvaski strani) in po kamniti poti pes na most. Lepo. Most, spodaj voda, terase restavracij (oj, tu bi mi vecerjali). Slikanje. Domacin za 25 EUR ponudi skok v vodo. Odklonimo. In pivo – tudi tokrat toceno (sarajevsko), ampak samo malo. Redki turisti, ki posedajo, ocitno tudi tam po dezju, nas ogovarjajo anglesko. Nekdo pojasni, da zaradi svedskih barv (modra, rumena – danes smo spet vsi v drustvenih dresih).

In tudi tu kolesar, domacin. Biker – na klobasah. Pristopi k nasim kolesom in gleda. Gleda in tipa. Gleda in trka. Gleda in se cudi. Gleda in zmajuje z glavo. Zapici se v znamke. Kona. Potem spregovori: »Ej, vi, Slovenci, vi znate uzivat.«. Potem malo klepetamo, ceprav s slabim obcutkom – ali ima kaksne namene z nasimi kolesi? Pero pristopi blize in cveka z njim. Potehta njegovo kolo. Kasneje pravi, da ima kolesarjenje res rad, takega zelezja pa ze ne bi vozil.

Potem v lov za prenocisci. Radi bi bili v centru, da zvecer opravimo se sprehod. Odkolesarimo proti glavni ulici, ker smo tam videli napis za motel, za pension, za vilo…. Sledimo tablam, povprasamo pri dveh…

Marta zadane tombolo – kaksen pension! EDEN – res je kot v raju. Novo, lepo, cisto, prostorno, belo usnje, brisac kolikor hoces, samponi, disave, roze …. prostor za kolesa, zajtrk, prijazni … in to 100 metrov od mosta (v resnici smo se vrteli v krogu)! – kaj se hocemo: tu smo – vasi smo! In se vselimo.

Povecerjamo pa v sosednji gostilnici, ker nam jo priporoci gazda. Pivo tece, meso se pece (Ivovi cevapcici celo malo prevec, zato dobi druge), domac sir, lepinje, Marta in Blaz si privoscita ribo. Spet smo sodcki. Stopimo tudi do sosednje slascicarne na sladoled in dva koraka proti mostu, proti bosanski strani, pa nas spet zaloti dez. Nic ni s terasami, nic ni s posedanjem, nic ni z ogledom druge strani. Kar spat.

23.5.2007: Mostar – Omis

Dolzina: 145,56 km
Visina: 1710 m
Povprecna hitrost: 18,6 km/h
Cas voznje: 7h 50 min

Zjutraj sonce. Sveze, a kljub vsemu kar toplo. Blaz ze zgodaj napise razglednice in se sprehodi. Sprehodiva se tudi z Duskom. Slikava prebujanje, kupiva spominke. Ko se vrneva, drugi ze zajtrkujejo. Naskociva se midva, medtem so drugi ze pripravljeni za naskok na hrib nad Mostarjem. Pohitiva, nato slovo in spet cesta pod nogami. Marta se v Mostarju na zacetku klanca ugotovi, da »saltunge« ne delajo, kot bi morale. Dusko poskusa spraviti v red, drugi nadaljujemo navzgor. Na vrhu hriba pocakamo. Dusko in Pero se drezata po Martinem kolesu. Ivo susi gate (»gate na glavo, pa dva svincnika v nos….«). Uspe jima toliko, da lahko Marta z malo drugacnimi razmerji mirno nadaljuje. Ze sumi, da je okvara namerna, da ne more vrteti svojega mlincka tako na drobno, kot je vajena. Zdaj je se hitrejsa.

Kmalu smo v Medjugorju. Kar pademo pred cerkev. Nato ugotovimo, da to res ni najbolj spodobno. Parkiramo ob kraj, posedemo. Slikamo, kupujemo spominke, se zahvalimo Mariji za dosedanjo zascito, natocimo sveto vodo (vsi se bomo pomladili). Dusko pa se kar dirka z Martinim kolesom po ploscadi, maze, sraufa. Potem se le umakne in to pocne izven Marijinega obmocja. Potem spet obvezno pivo. O, kriza, ura ze poldne, mi pa sele nekaj deset kilometrov! Danasnja etapa sicer ni najtezja, saj bo slo sedaj samo dol (tako Pero), ni pa najkrajsa, zato kar pot pod kolo.

In Ivu poci drugic. Sredi »nicega« – samo cesta in sonce. Vroce. Za vsak slucaj tokrat vtaknejo se en trak.

In prikolesarimo v Crveni Grm, na bosansko – hrvasko mejo. Bosanac zamahne z roko – pogled v PL bi bil zanj prevelik napor. So pa Hrvati bolj aktivni. Najprej hocejo nase dokumente. Pogleda prvega (Dusan), zacne klepetati in je dovolj – treba je spiti kozarec vina. In res – izvlecejo flase, natocijo belo vino, pijemo in se rezimo. Blaz kot najstarejsi dobi edino pivo. Dusan dela spricer: vino z vinom. Iz kucice pridejo se drugi (nekateri s crnimi zobmi – rdece vince ocitno tudi pijejo), pritece se Bosanac (za glaz vina se ze splaca). Grozijo s klancem (pa ne povejo prav natancno, kaj nas caka), sicer pa so tudi oni navduseni nad naso norostjo. Se posebej se stopijo, ko omenimo, da ze nekaj let kolesarimo po spominski poti od Vukovarja do Ljubljane.

In klanec je res in vrocina tudi, ampak trud poplacan s prekrasnim razgledom nad celotno siroko, lepo obdelano dolino. Panorama! Do Vrgoraca. In tu v edini gostilni kosilo. Ob hisi, v kateri se je rodil pesnik Tin Ujevic. In njegov verz na zidu:

»…leti ko lisće
sto vir ga vije
za let si duso stvorena…«.

In spet nase zelje – zelimo spagete. In spet kazen – to sicer »moze«, ampak traja, traja in traja… Medtem Blaz pove pravljico o makaronckih: »So sli makaroncki na sprehod…..«.

So sli, nasih pa od nikoder. Ura, ura in pol. V gostilni nahranijo ze vse delavce te vasi, ki so prisli na malico (na menu), mi pa se vedno poslusamo pravljice. Nato Blaz vzame stvar v roke, napravi obhod in ogled kar v nogavicah in nam tako tudi postreze. Spageti pa dobri in cela gora jih je. Se sreca – kako prav bodo se prisli. Gostilnicar se nam za zamudo oddolzi z dvema steklenicama vina – se dodatna kazen za fante (to je treba tudi peljat – nalozita Pero in Ivo).

In spet klanec. Takoj za gostilno se kar pokonci postavi. Blazu se prikazuje Marija (tokrat v Lidijini podobi). Nato malo umiri, zravna in malo dol. Nekje na ravnici pri mami v »kući« sredi ceste natocimo vodo. Malo disi, malo ima okusa, voda je pa le. Mama pravi: »…dva kilometara gore, do Turije, onda samo dole…«.

Prav, pa gore. Ampak ne dva kolimetara, ampak cetiri ili pet (natancno nihce vec ne meri). Potem res Turija – vrh hriba in tunel. Za tunelom Irena caka z bosanskim pozdravom: roka tako, roka tako, pest tako, pest tako, bum – pest na njusko! Pero sedi na kamnu, se drzi za glavo in tuhta, koliko se imamo. Ampak zdaj bo samo dol, dol in nato samo ob Cetini.

FIGO! Za kaj bi se sele prijel, ce bi vedel, kaj je pred nami!

Najprej se Blazu pukne hrenovka. Pa jo menjamo (fantje, ce smo natancni, punce se pasemo na cesnji ob poti).

Potem pa: ob Cetini ze, pa tudi ne stalno ob, ampak bolj nad Cetino. Odcep v kanjon sicer skoraj zgresimo. Nato se le zakopljemo v zemljevid. Do Omisa po glavni cesti je samo se okoli 30 km, mi pa bi radi videli kanjon. Vrnemo se 100 metrov in zavijemo strmo v dolino. Srecamo avto in povprasamo, kaksna je pot:

»Ima li uzbrdo?«

Odgovor je sila previden: »Ima svega.«.

Kmalu nam je jasno, kaj to pomeni. Ob vodi je hladno. Pa ne za dolgo. Glej, glej, na hribu levo, visoko pred nami – » kucice«. Kjer so hise, je tudi cesta. In res se dvigamo in dvigamo in dvigamo. Do Kucić. Tako se imenuje kraj – kupcek teh hisic. Pa majckeno dol, pa malo vec gor, in koncno res pravi spust. Mimo restavracije (lucke ze gorijo), mimo mlinov. Levo hrib, desno hrib – pa ob reki pademo v morje in smo sredi Omisa. Se malo, pa doma, tam, kjer smo prenocili tudi lani na poti v Dubrovnik. Teta je malo »zamutila«, spet smo nekateri brez tople vode in cakamo. Ura je ze tako pozna. Najlazja etapa se je izkazala za kraljevsko in je zahtevala svoj cas. Hvala Mariji za goro spagetov.

Pero se sekira, ker se cuti krivega za slabo planiranje. Mi pa brez ocitkov, zadovoljni, da smo prispeli in to po poti, po kateri sicer ne gres kar tako. Saj vemo, iz glave gre v noge, ne? Ko se sprijaznis, peljes, saj ti drugega ne preostane.

Vecerjamo rizote, kalamare – malo morskega vzdusja. Pivo spet tece. Znebijo se nas sele po polnoci.

24.5.2007: Omis – Split – Rijeka

Dolzina: 32,5 km
Visina: 190 m
Povprecna hitrost: 15 km/h
Cas voznje: 2h 14 min

Zjutraj cisto na »polako«. Casa na pretek. Ivo, Irena in Blaz nas presenetijo z zajtrkom. Odlicen kruh, sir, mortadela (sicer malo bolj konkretna, ampak dobra), marmelada, jogurt. Gazdarica skuha kavo. Blaz razlaga, kako je zvecer poskusal k Marti. Pa je stopil na hodnik in zagledal moskega in ni nadaljeval. Marta razlaga, da se je njej zgodilo podobno – na poti je zagledala zensko. Z obeh strani je bilo ogledalo!

Pocasi v mesto na sprehod, kavo, po stantih. Ne znamo cez cesto. Avtomobili imajo rdeco luc, pescem pa se ne prizge zelena. Potem ugotovimo, da je obvezno potrebno pritisniti na gumb za pesce na semaforju. Sele potem se prizge zelena tudi za pesce.

Nato malo na plazo. Najpogumnejsi se tudi kopajo (Lidija, Ivo, Dusan). Pero se ne kopa. Kopalk nima, gate pa je ta teden ze obrnil.

Okoli ene spet zajahamo kolesa in se odpravimo proti Splitu. Pocasi, ker je prometa ogromno. V Splitu skoraj zavijemo na avtocesto. Z malo nervoze le najdemo obvoz cez hribcek (mene skoraj vrze na hrbet) in nato ob obali in v nasprotni smeri skozi enosmerne ulice (smo pa res umetniki) pademo v luko. Kupimo karte (kljub Blazevemu prispevku se zaradi cene spet odlocimo le za palubne potnike in ne vzamemo kabin) in sredi Splita na trgu pokosimo odlicne lazanje. Kosilo nam z mimohodom popestrita plasticni mami (lila in rdeca) s klobukom in v tevicah. Blaz pa nas pockrlja s sladoledom. Potem se po nakupih zalog za vecerjo in zajtrk (Marta kupi celo odejico!) vkrcamo na trajekt. Lanske izkusnje so nas naucile, kako izbrati »lezisca«. Nikakor ne v srednji del! In res tudi kar dobro spimo (Marta s kupljeno odejo, Irena in Ivo spet z ladijsko, ostali v lastnih cunjah, a ni tako hladno).

25.5.2007: Rijeka – Grosuplje

Dolzina: 148 km
Visina:1070 m
Povprecna hitrost: 20,4 km/h
Cas voznje: 7h 15 min

Zjutraj Pero opazuje svoje oteklo koleno. Blaz se razburja nad Marto (tudi on ima oteklino, pa Marta nic ne ukrepa!).

V Reki pa kar takoj v klanec, na Matulje, na Rupo. Cez slovensko mejo tokrat ne kazemo dokumentov. Policaji se pogovarjajo, naj nas raje spustijo, da nam ne bo pulz prevec padel.

Po cesti se derem: »Mi smo iz Bosne!«.

V Ilirski Bistrici pa spet Martino gostoljubje. Pa mama je MAMA. Najprej nam pravi, naj Marto koncno ze izlocimo iz druzbe, da nje ne bo vec skrbelo. A Martke ne damo. Potem poskrbi za nas, kot da je tudi nasa mama. Makaronov se napokamo, da je Ivo tik pred porodom, jagode je treba nazaj obesit, potico in pecivo pa Marta zavije, da bo peljala s sabo. Pred odhodom Lidija z glavo butne v podboj. Vsi se ji cudimo, saj ni tako velika (mama ima meter 80, pa se ne zadene! – tako vsaj pravi zase, sicer je mnogo manjsa). Lidija se znajde in si glavo hladi s pirovsko flaso.

Na poti cez Pivko nam sladoledar – kamijondzija trobi za ritjo, sele potem ugotovimo, da nas spremlja Murcina. Osvezi nas s sladoledom in krenemo dalje. Malo naprej, takoj za Postojno, spet bezimo pred dezjem. Obuvamo »dezne« cevlje (spet natikamo vrecke) in se oblacimo, pa kar hitimo dalje. Brez postanka.

V Dragomerju se zacasno poslovimo od Marte in krenemo proti Ljubljani. Mimogrede na Livadi popijemo pivo. Midva z Dusanom pojeva se gibanico. Najavimo svoj prihod v Grosuplje. In res se drzimo ure. 17.45 parkiramo pred pizzerijo (najprej punce, nato fantje).

PIVO. Zeja je hujsa od domotozja. In kolegi. Prihajajo, cestitajo, pozdravljajo, nazdravljamo. Spomnimo se tudi dneva mladosti. Pride tudi Marta. Blazu pred pizzerijo spusti guma, zavore se na mestu cudezno pokvarijo. Na hitro popravijo, kar se da, nato se preselimo v klubske prostore. Tudi tu PIVO in se kolegi. Pojejo potico in pecivo, ki ga je vlacila Marta. Steklenico vina, ki jo je Pero vozil z Vrgoraca, vtaknemo v hladilnik (tisto, ki jo je vozil Ivo, smo pustili v Ilirski Bistrici). Bo ze prav prisla.

Pocasi se razidemo. Vsak s svojimi obcutki. Nesporno pa polni vtisov in spominov s se ene, mocno dozivete kolesarske poti.

Do naslednje…

Pero, hvala za vse. Tudi tunela se se spomnim – pivo bo se padlo.

Se koncna statistika:

Grosuplje – Janja Gora – Bosanski Petrovac – Bugojno – MOSTAR – Omis – Split – Rijeka – Grosuplje:

Dolzina: 890 km
Visina: 8445 m
Povprecna hitrost: 19,1 km/h
Cas voznje: 45 h 43 min

(naceckala Ursa, Ljubljana, 26.5.2007)